»Ko po dveh urah in pol po predvidenem času končno odpeljemo iz avtobusne postaje v Kampali, se ustavljamo še na vseh bencinskih postajah, tudi vsi potniki kupujejo bencin in nafto. Samo ven iz mesta se vozimo več kot eno uro. Utrujajoče in odveč, pa še krame na avtobusu je toliko, da se niti ne da ven in avtobus je gotovo kar malce širši… bohnedaj, da se kaj pripeti. Po drugi strani pa je noro lepo skozi okno opazovati živahno noč, neštete tržnice, ki imajo v temi tako čarobno podobo. Na malih štantkih gorijo majhni ogenjčki in lučke. Ludje vztrajajo v prodajanju pozno v noč. Povsod vrvež, smeh, vnete debate in večinoma vsi ljudje so veseli. No, in potem tudi moji sopotniki začnejo peti. Vsak nekaj časa solo, potem se mu pridružijo še vsi ostali … Po moje, da so preskočili samo mene 
Petje ne potiša vsaj do petih zjutraj, ko jaz izstopim v Kabale- ju, večina sopotnikov pa pot nadaljuje proti Ruandi.«
V zadnjem času kar pogosto preživim dan ali pa noč na poti med mestecem Kabale (JZ Uganda) in Kampalo (glavnim mestom Ugande). Na pot, ki uradno traja od 6 do 8, včasih pa tudi do 13 ur vožnje z avtobusom, se odpravim predvsem z namenom obiska tiskarne (Makerere Printery) v Kampali, potrebno je namreč preveriti, ali knjigi z ljudskim izročilom (del projekta »Knjižnica – temelj bralne kulture in vir znanja«) dobivata pravo obliko in ali se bosta namnožili do dogovrjenih količin. Skoraj pred vsakim korakom v tem procesu je potrebno podpisati izjavo in se posvetovati z mojstri v tiskarni in delo spet poteka dalje.
Vozniki avtobusov v večini primerov vozijo prehitro in avtobusi so v večini primerov že zdavnaj odslužili svojemu namenu, da o točnosti ne govorimo. Iz postaje odpeljejo, ko so polni, to pomeni, da so vsi sedeži zasedeni in potem še nekaj ljudi za povrh ter vsa pritljaga.
Nič nenavadnega ni, da skozi okna, ki še zdaleč ne tesnijo več, kaplja ali curlja voda, da piha iz vseh lukenj, da ima ženska na sosednjem stolu dva otroka in enega prav gotovo dobim jaz v naročje.
Tržnica na poti
So pa tudi točni in udobni avtobusi, ki običano vozijo na daljše relacije; iz Kampale ali celo iz Nairobija, pa vse do Kigalija ali Bujumbure. Hrane sicer ne nudijo, le-te je na poti vedno dovolj. Prav vsi avtobusi se od časa do časa ustavijo in pred oknom se zvrsti ponudba – pijača, banane – pečene na ražnju ali sveže, čapatiji, meso, piškoti, pečena koruza, zelenjava itd. Prodajalci tekmujejo med seboj, kdo bo prvi pri avtobusu ali avtomobilu, kdo bo dvignil višje in končno, kdo bo prodal več ali pa vsaj bo prodal. Konkurenca je huda, saj je tovrstnih obcestnih prodajalcev veliko. Edina sreča, da je tudi avtobusov precej in se vedno najdemo popotniki, ki nam še kako prija kaj za pod zob.
Irma
