Brez njih bi bil projekt manj vreden

Kar nekaj je ljudi, za katere sprva nismo predvideli, da bodo sodelovali v projektu, a izkazalo se je, da bi bil projekt brez njih nekako suhoparen, mogoče celo preveč naš – slovenski; v sodelovanju z nekaterimi izjemnimi Ugandčani iz okrožja Kabale, pa je projekt dobil pravo vrednost.
Teh ljudi je ogromno: izjemni otroci, njihovi starši, učitelji in ravnatelji šol, predstavniki Edirise Smiles CBO, predstavniki lokalnih skupnosti, vedno točni taksist Amanya, prijazen in nasmejan receptor hostla Fred, šolski uradniki, stari prijatelji, ki razumejo brez razlage itd.
V nadaljevanju sledi kratka predstavitev le nekaterih izmed omenjenih ljudi.

Festo Karwemera

»Agandi?«
»Ni dye.«
“Osiibire ota nyabo?”
….

G. Karwemera razlaga pomen loklanega jezika v šolah

G. Karwemera razlaga pomen loklanega jezika v šolah

To so začetne pozdravne besede v jeziku Rukiga in skoraj vedno, ko g. Festo Karwemera sreča tujca, ga poduči o natančni izgovorjavi vsaj nekaj osnovnih fraz.
Gospod Festo Karwemera, nekdanji učitelj, ima že kar krepko preko osemdeset let, a še vedno svoje življenje predano posveča ohranjanju lokalne kulture in jezika. Zgradil je muzej – tradicionalno prebivališče, ki prikazuje način življenja kot so ga ljudje živeli na tem predelu Ugande pred približno 100 leti. Napisal je tudi dvanajst knjig oz. učbenikov v Rukigi.
»Velik problem predstavlja pomanjkanje knjig in učbenikov v Rukigi. Tiste, ki obstajajo, so vse plod mojega dela. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pa žal tudi moje knjige ostajajo na policah. Na njih se nabira prah, namesto da bi se mladi iz njih učili«, pripoveduje g. Karwemera.
Kar nekaj knjig g. Karwemere smo kupili v okviru projekta in jih razdelili v šole, a knjižne police v njegovi delavnici se še vedno šibijo pod težo številnih knjig, čeprav so le te tanke. Knjige so večinoma namenjene osnovnošolskim otrokom za učenje Rukige, nekaj pa za učitelje, kjer so podrobno razložena pravila pisanja in izgovorjave Rukige.
G. Karwemera se je z veseljem odzval povabilu na delavnice za učitelje v mestu Kabale. Vneto jim je razlagal in demonstriral pravilno izgovorjavo, učiteljice, vzgojiteljice ter vzgojitelji pa so z zanimanjem prisluhnili.
Žal tudi pedagoški kader ni vedno dovolj usposobljen za poučevanje lokalnega jezika, čeprav je od leta 2007 poučevanje lokalnih jezikov prišlo v ugandske učne načrte.
Lokalni jezik je že imel svoje mesto v šoli, a so ga tako kolonizatorji kot Idi Amin skušali ukiniti zaradi svojih političnih interesov. »Na ta način so lahko kontrolirali komunikacijo med ljudmi, saj lokalnih jezikov niso poznali in bi lahko potem prihajalo do upora«, razlaga g. Karwemera.
Njegova prisotnost in znanje, ki ga je delil s pedagoškimi delavci, sta kar precej doprinesla h kvaliteti delavnic in veselje ga je bilo opazovati v vlogi, ki mu najbolje pristaja in ki je izjemno pomembna ter potrebna za ohranjanje lokalnega jezika in kulture.

Aijuka Martin Depories

Martin na delavnicah za otroke

Martin na delavnicah za otroke

Prijaznega osemindvajsetletnega umetnika ljudje kličejo Martin. Martin je avtor ilustracij otroške knjige »Hišica z dvema oknoma«. Skromen, nekoliko sramežljiv in vedno nasmejan fant je predan umetnosti. Zelo je ponosen, da si lahko rezultat svojega dela ogleda v knjigi, čeprav je bilo delo več kot težko. »Kako naj narišem sneg, če ga še nikoli nisem videl?« je tarnal, a z vztrajnostjo mu je le uspelo. Martin se je pridružil tudi delavnicam za učitelje in jim opisal svojo umetniško pot. Je mnenja, da je treba vzpodbujati otrokove talente, ne glede na to, kakšni so. Znano je, da umetnost ni kaj dosti cenjena in dobičkonosna dejavnost, a z vztrajnostjo in pridnostjo je mogoče uspeti. Martin še zdaleč ni bogat, lahko pa dostojno živi. Želi si, da bi v prihodnje prodal katero izmed svojih slik.
Tudi na delavnicah za otroke je bila njegova prisotnost neprecenljiva. V zadnjih dneh, ko so otroci risali oz. izdelovali lastne knjigice, jim je pomagal z nasveti in pri tem pokazal pravo pedagoško žilico. Da je Martin umetnik z velikim srcem, kaže tudi dejstvo, da v prostem času poučuje mlajše otroke različnih tehnik risanja, slikanja ipd.

Baguma Filbert Bates

G. Filbert - moderator slovesnosti ob mednarodnem dnevu učiteljev

G. Filbert - moderator slovesnosti ob mednarodnem dnevu učiteljev

Ravnatelj OŠ Bufuka in predsednik sindikatov šol v celem okrožju Kabale je tisti gospod, ki je, takoj ko je prevzel mesto ravnatelja v bufuški OŠ, povedal, da so njegove sanje, da bi šola dobila knjižnico, da bi knjige našle pot do otrok in da bi branje postalo njihova navada. Dobro se zaveda tudi, zakaj je učenje lokalnega jezika tako pomembno. »Ljudje govorijo lokalni jezik, vendar ne upoštevajo slovničnih pravil, prav tako niso sposobni pisati v tem jeziku. Otroci se ne naučijo dovolj dobro njihovega maternega jezika, zato ga kasneje mešajo z drugim jezikom (angleščino) in posledica tega je, da ne govorijo dobro niti materinega jezika niti angleščine, ki je uradni jezik Ugande.«
Je izjemno zaposlen človek, zato vse dela zelo, zelo hitro, tudi hodi. Večkrat so nas bolele noge, ko smo tekle za njim v hrib, kjer so vsi šolski uradi. Seznanil nas je z vsemi šolskimi uradniki, z ljudmi na visokih položajih v okrožju Kabale, pa tudi drugimi ljudmi, ki bi jih utegnil projekt branja zanimati oz. bi lahko v prihodnje na kakršenkoli način sodelovali. Zadnja predstavitev projekta gotovo ne bi uspela brez njegove pomoči, saj je pravočasno razvozlal težavo, ki smo si jo skoraj nakopale zaradi nepoznavanja protokola na dogodkih, kamor so povabljeni ljudje na višjih položajih.
Pri delu se srečuje s številnimi problemi, ki jih rešuje mirno in z veliko mero preudarnosti. Organiziral je tudi skupino učiteljev, ki so okuženi z virusom HIV. Zavzemajo se, da bi se jim pridružilo čim več okuženih učiteljev, saj le tako lahko dobijo pomoč. Še vedno namreč obstaja bojazen pred zaznamovanostjo in veliko ljudi, ki so okuženi, raje o tem ne spregovori.
Z g. Filbertom smo se večkrat srečale, usklajevale potek naših aktivnosti in vedno nam je bil v pomoč. Pozna skorajda vse ljudi v okrožju Kabale in kljub nenehni naglici, najde čas za stisk roke in prijazno besedo, ko hiti po različnih opravkih v mestu.

Alex Atuheire

Denis in Alex - nepogrešlljiva prevajalca

Denis in Alex - nepogrešlljiva prevajalca

Alex je po izobrazbi učitelj, a trenutno dela kot prevajalec Edirise Smiles CBO. Tako je bil v tednih, ko smo izvajale delavnice v OŠ Kyabahinga, OŠ Bufuka in v vrtcu Bufuka naša dragocena pomoč. Vsak dan je prevajal na delavnicah celo dopoldne, pomagal pri organizaciji delavnic in včasih se nam je celo zazdelo, da se ob prisotnosti Alexa lahko kar umaknemo. Bral je otrokom, dramatiziral, jih vzpodbujal k sodelovanju, se smejal z njimi, pel, plesal; skratka učitelj s srcem in dušo, ki ga je veselje gledati in mu prisluhniti. V začetku smo bile precej negotove, kako bodo prevajalci prevajali naše delavnice več tednov. V OŠ Ryabirengye so nam pomagali drugi prevajalci, v OŠ Kyabahinga in Bufuka ter v vrtcu, pa so tri tedne z nami izvajali delavnice isti prevajalci in bale smo se, da se bodo naveličali in bodo delavnice proti koncu postale že nekoliko dolgočasne. Vendar se to ni zgodilo. Bili so celo navdušeni. Alex se je na koncu zahvaljeval, da mu je bila ponujena priložnost, iz katere se je naučil veliko novega. Vendar prevajanje na delavnicah za otroke ni bilo njihovo edino delo. Prevajalci so nam pomagali tudi veslati. Brez Alexa in Denisa namreč ne bi uspele vsak dan varno in pravočasno priveslati na nasprotni breg jezera Bunyonyi v vas Kyabahingo. Alex je pomagal prevajati tudi na delavnici za starše, prevajal je zgodbice, ki so jih otroci napisali v Rukigi in verjetno še kaj.
Triindvajsetletni Alex bi s svojim znanjem in razgledanostjo gotovo lahko dobil službo tudi v mestu, a njegova želja je postati učitelj na OŠ Bufuka in tako ostati v domači vasi.

This entry was posted in Brez kategorije and tagged , . Bookmark the permalink.