Sposobnost branja – okno do znanja

Projekt je potekal od aprila do novembra 2009, sofinanciralo ga je Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije.

Namen projekta, ki je potekal v osnovnih šolah in vrtcih v okrožju Kabale v Ugandi, je bil razvijati bralno kulturo, spodbuditi k branju in pisanju v materinem jeziku ter gojiti spoštovanje do svojega jezika in kulture.

Cilj projekta je bil torej otrokom v Ugandi knjigo z naslovom »Hišica z dvema oknoma« v lokalnem jeziku Rukiga, napisati priročnik z glavnimi smernicami, kako približati knjige otrokom ter s pomočjo delavnic razvijati bralno kulturo pri otrocih, učiteljih in starših. Nesposobnost branja in nepismenost med ruralnim prebivalstvom namreč predstavljata veliko oviro pri doseganju boljših življenjskih pogojev.

OZADJE PROJEKTA

Nedostopnost knjig oz. kakršnega koli učnega gradiva ter nepismenost sta v sodobnem svetu (predvsem v državah v razvoju) velika ovira tako v vsakodnevnem kot poslovnem življenju. Zato je društvo Edirisa Slovenije, s finančno podporo Ministrstva za zunanje zadeve RS v sodelovanju z Ediriso Smiles CBO in drugimi posamezniki iz Ugande izvedlo projekt »Sposobnost branja – okno do znanja«, katerega glavni cilj je bil razvijanje bralne kulture v podeželskem okolju jugozahodne Ugande. Projekt je poleg opismenjevanja podeželskih otrok prispeval tudi k vzpodbujanju njihovega razmišljanja in ustvarjalnosti, h krepitvi njihove samozavesti in sodelovanja ter k uveljavljanju lastnega jezika in kulture. Več o konkretnih aktivnostih projekta v nadaljevanju.

Projekt smo v Ugandi izvajale štiri članice društva, med njimi dve bivši prostovoljki Edirise v Ugandi, kar je pripomoglo k boljšemu poznavanju razmer in lažjemu navezovanju stikov z ugandskimi sodelavci.

BRALNA KULTURA V OKROŽJU KABALE

Stanje bralne kulture v okrožju Kabale najbolj poznajo ljudje, ki prihajajo od tam in že dolgo delujejo na tem področju.

Emmanuel Kaguliro; District Education Officer: »Žal moram priznati, da stopnja bralne kulture ni na zadovoljivi ravni. Berejo le tisti, ki so visoko izobraženi. Večina pa žal ne, veliko je še vedno nepismenih. Veliko je tudi takih, ki poznajo osnove branja in pisanja, pa ne posegajo po knjigah, branje ni del njihovega življenja. Veliko ljudi bere le časopise, vendar to so ljudje iz delavskega razreda in ne ljudje s podeželja. Ljudje v ruralnem okolju ne berejo nič. Prenovljen učni načrt poudarja tudi poučevanje lokalnega jezika. To spodbuja naša vlada, vendar je pomanjkanje materiala v lokalnem jeziku spet problem.”

Ko sem se jaz šolal, je bilo na razpolago več literature v lokalnem jeziku. Potem je uporaba lokalnega jezika zamrla in šele pred tremi leti z uvedbo novega učnega načrta, je spet pridobil na vrednosti.«

Festo Karwemera, učitelj, kulturni delavec, pisatelj: »Lokalni jezik, v našem primeru Rukiga, je zelo pomemben. Otrok začne govoriti in razmišljati v maternem jeziku in šele potem nadaljuje z učenjem ostalega. Ko sem bil sam otrok, je bil poudarek na lokalnem jeziku velik. V šoli smo se učili ne le Rukigo, temveč tudi Swahili. Potem pa so Angleži rekli, da arabski vpliv ni koristen. Bali so se namreč Arabcev. A pravi zaton lokalnih jezikov se je začel z dobo Idija Amina, ki je po letu 1972 zaradi političnih interesov in težnje po oblasti zmanjševal pomen lokalnih jezikov. Na ta način je lahko kontroliral komunikacijo med ljudmi, saj ljudje na oblasti lokalnih jezikov niso poznali. S pomočjo angleščine pa je lahko nemoteno nadziral njihovo delovanje in onemogočal možnost sprememb. Tako se je v šolah uporabljala le angleščina in tudi učitelji niso bili poučevani v Rukigi. Prav tako je velik problem v pomanjkanju knjig   in   učbenikov  v   Rukigi.  Tiste, ki obstajajo,  so vse  plod mojega dela. Nekatere so namenjene otrokom – šolarjem, druge pa učiteljem. Slednje prav z namenom, da se prvič lahko učijo slovnico v Rukigi. Ker se je niso učili, je ne znajo, želijo pa se je naučiti. A knjig ni. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pa žal tudi moje knjige ostajajo na mojih policah. Na njih se nabira prah, namesto da bi se mladi iz njih učili.«

Baguma Filbert Bates, ravnatelj, predsednik sindikata učiteljev: »Za projekt društva Edirisa Slovenije, ki ga izvajate na treh osnovnih šolah, smo zelo hvaležni, saj je prišel ravno ob pravem času. Stopnja bralne kulture ni na nivoju, kot si želimo, saj imajo otroci zelo omejen dostop do knjig, na podeželju knjig pravzaprav ni.

Knjige bi morale biti v rokah otrok, da bi lahko iz njih črpali znanje. Otroci bi potrebovali pomoč pri branju, kako uporabljati knjige, kje najti/pridobiti želeno oz. potrebno znanje, kako izboljšati besedišče, kako uporabiti branje in končno, kako učinkovito komunicirati.

Ljudje bi morali biti sposobni brati napise, karte, potrebne napotke itd. Naš cilj je, da bi bili vsi sposobni brati in pisati.

Ljudje govorijo lokalni jezik, vendar ne upoštevajo slovničnih pravil, prav tako niso sposobni pisati v tem jeziku. Otroci se ne naučijo dovolj dobro njihovega maternega jezika, zato ga kasneje mešajo z drugim jezikom (angleščino) in posledica tega je, da ne govorijo dobro niti materinščine niti angleščine, ki je uradni jezik Ugande.«

Natrpani razredi in slaba šolska oprema so prepogosta realnost ugandskih podeželskih šol. Zaradi omenjenih pogojev učiteljem ne preostane veliko možnosti pri načrtovanju različnih metod poučevanja.

Sposobnost branja, čeprav zapostavljena, pa ima pri uspešnem učnem procesu pomembno vlogo. Pripomore k razvijanju številnih sposobnosti (od ustvarjalnosti do osebnostne rasti itd.), prinaša nova znanja ter omogoča bralcu prijetno preživljanje časa ob knjigi. In čeprav v času globalizacije, hote ali nehote, žal ali na srečo, sodobna tehnologija prihaja tudi na ugandsko podeželje, bo potrebno še kar nekaj časa preden bodo učenci pridobivali nova znanja s pomočjo internetnih strani, pa tudi v času tehnologije je sposobnost branja in s tem pismenost, še kako pomembna.

IZVEDBA PROJEKTA

Otroška knjiga in priročnik z glavnimi smernicami za razvijanje bralne kulture

Izdana je bila otroška knjiga »Hišica z dvema oknoma« avtorice Marte Satler, ki na zanimiv način primerja življenje otrok v ugandski vasici ob jezeru Bunyonyi in pri nas. Knjiga je napisana v slovenskem in angleškem jeziku ter jeziku rukiga, maternem jeziku ljudstva Bakiga, ki živi na jugozahodu Ugande. Ilustracije je prispeval Ugandčan Martin Aijuka Depoires.

Priročnik je namenjen pedagoškim delavcem na ugandskem podeželju, njegov namen pa je vzpodbuditi zanimanje za knjige, podati osnovne smernice razvijanja bralne kulture, poudariti pomen lokalnega jezika. Opredeljuje aktivnosti delavnic za otroke v vrtcu in otroke do vključno četrtega razreda osnovne šole.


Delavnice za otroke

Po predhodnem temeljitem načrtovanju delavnic za otroke od 1. do 4. razreda in za vrtec je bilo izvedeno veliko število delavnic, in sicer v treh OŠ (OŠ Ryabirengye, OŠ Bufuka in OŠ Kyabahinga)  in enem vrtcu (Bufuka Nursery School). Na vsaki šoli so delavnice potekale cel teden (vsak dan za vse štiri razrede) in so bili torej otroci do 4. razreda in otroci iz vrtca deležni petih delavnic. Dodatno smo v nekaterih osnovnih šolah (tudi na šoli za otroke s posebnimi potrebami) izvedle še enodnevne delavnice.

Ker smo ves čas delavnice izvajale tri, smo otroke razdelile v tri skupine, saj je število otrok veliko.

Delavnice so temeljile na knjigi »Hišica z dvema oknoma«. Tako smo si najprej slike ogledali, pripovedovali zgodbo zgolj ob slikah in jo šele nato brali. Večji otroci so tudi sami brali v rukigi in angleščini. Na podlagi zgodbe smo primerjali življenje pri nas in pri njih. Razmišljali smo, zakaj v Sloveniji pada sneg, v Ugandi pa ne, katere igrice bi se igrali če bi jih otroci iz Slovenije obiskali in obratno, kaj bi jim pokazali, kaj raste pri nas in kaj pri njih ipd. Ugotovili smo, da so otroci pravzaprav zelo podobni kjerkoli, vsi se radi igrajo, vsi so radi veseli in vsi se radi kdaj pa kdaj pocrkljajo. Po zgodbi iz knjige smo v vrtcu pripravili tudi pravo lutkovno predstavo, katero so si otroci ogledali z zanimanjem in iskrenim navdušenjem. Spoznavali smo, kako knjiga nastane. Najprej je potrebna ideja ali »seme« iz katerega zraste zgodba. Na podlagi tega smo si izmišljevali lastne zgodbe: kako se srečata banana in paradižnik, zgodba o oblakih na nebu, o svinčniku, ki je hotel popisati knjigo in še in še. Sprva so bili otroci sramežljivi in so le redki spregovorili, a ko je stekla beseda, so brez strahu dovolili domišljiji prosto pot. Spoznavali smo, kaj je še potrebno, da knjiga nastane in kako je potrebno s knjigami ravnati. Ogledali smo si tudi druge knjige, prebrali še kakšno zanimivo zgodbo in ugotovili, da vsaka knjiga nosi sporočilo ne glede na to, ali je nova ali stara, z barvnimi slikami ali brez. Prav iz vsake knjige se lahko tudi kaj naučimo. Seveda pa ni nujno, da vsemu kar je v knjigah napisano verjamemo in da so nam vse knjige všeč.

Na koncu so učenci prvega in drugega razreda risali risbice o vsebini knjige, otroci tretjega in četrtega razreda pa so izdelali svoje lastne knjigice. Sami so bili avtorji zgodb in ilustracij, na nastale izdelke pa so bili na koncu ponosni tako učenci, njihovi učitelji kot tudi me.

Delavnice za učitelje

Izpeljane so bile delavnice za učitelje treh osnovnih šol in enega vrtca (glej zgoraj), ter še dve delavnici v mestu Kabale, prva za učitelje osnovnih šol in druga za vzgojitelje v vrtcih. Krajša delavnica je bila izvedena tudi za študente, ki bodo šele postali učitelji.

Skupaj z učitelji smo pogledali, katere knjige že imajo v šoli, kako jih uporabljajo pri pouku in katere knjige bi si še želeli. Spregovorili smo tudi o težavah, ki jih imajo nekateri učenci pri učenju branja, gospod Festo Karwemera, ki se nam je pridružil na delavnicah je podal nekaj osnovnih smernic pri poučevanju lokalnega oz maternega jezika, o tem, kako je potrebno slediti svojim sanjam in prepoznati svoj talent pa je spregovoril slikar M. A. Depories. O ohranjanju lokalnega jezika smo spregovorile tudi me, saj smo se tudi  Slovenci v preteklosti morali boriti za naš jezik. Jezik rukiga, ki ga govorijo v okrožju Kabale namreč govori le nekaj manj ljudi kot slovenščino.

Delavnice za starše

Delavnice za starše so bile izvedene na treh osnovnih šolah in v enem vrtcu (glej zgoraj). Staršem smo predstavile projekt ter pomen branja za njihove otroke. Ker je vse potekalo v precej sproščenem vzdušju smo se preskusile v branju rukige, kar je povzročilo še dodaten smeh med starši. Na ta način pa smo tudi pokazale, da ne znamo brati v njihovem jeziku, da tako kot njihovi otroci tudi me potrebujemo še veliko vaje in učenja. Starši so izrazili hvaležnost in nam po končani delavnici zaplesali in zapeli.

Knjige za šole

V okviru projekta smo šolam podarili tudi kar nekaj knjig, predvsem učbenikov za učenje in poučevanje rukige, katerih avtor je g. Karwemera, pa tudi nekaj drugih knjig afriških avtorjev in še atlase ter enciklopedije, ki bodo obogatile učni proces.

Opisane so le najpomembnejše aktivnosti projekta, sočasno so namreč potekale še druge aktivnosti (npr. oprema OŠ Bufuka s šolskimi klopmi, predstavitev projekta v mestu Kabale (Uganda), pa tudi pri nas itd.

PROJEKT V ŠTEVILKAH

Čeprav je bila kvaliteta in doseženi cilji delavnic za nas na prvem mestu, pa vseeno še nekaj statistike. Delavnic je bilo deležno:

  • 1120 otrok
  • 82 učiteljev in vzgojiteljev
  • 200 študentov
  • 220 staršev

KONEC ALI NADALJEVANJE?

Projekt je sicer končan, a bralne aktivnosti se bodo nadaljevale. Da imajo otroci radi knjige, ni dvoma. Vodja izobraževalnega programa Edirise v Kabaleju se strinja, da je z bralnimi aktivnostmi potrebno nadaljevati in le-te pod vodstvom prostovoljcev občasno tudi potekajo. Knjig pa še vedno primanjkuje, zato upamo, da bodo šole kmalu dobile prave šolske knjižnice, kjer bodo lahko otroci listali knjige, si jih izposojali na dom, kjer bodo učitelji lahko črpali dodatna znanja in kamor bodo prišli po nova znanja tudi starši.

V projektu sodelujejo: Irma Šinkovec, Marta Satler, Jana Gruden, Tadeja Pirih, Dragana T. Tomanić, ravnatelji nekaterih osnovnih šol in vrtcev v okrožju Kabale, Urad za šolstvo v mestu Kabale in drugi

foto: Jana Gruden, Irma Šinkovec

Še več o projektu si lahko preberete na blogih:

Brez njih bi bil projekt manj vreden

Prve knjige otrok iz osnovne šole Ryabirengye

Delavnice za starše se običajno končajo s plesom

Učitelji z veliko začetnico

Delavnice so lepo sprejete!

Hišica z dvema oknoma

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s